Velika planina v klasičnem gravlerskem slogu

Tam, kjer se neha veselica za cestne kolesarje, se za gravlerje šele začne. Kaj je lepše, kot drgniti gramoz, ki se vije po zeleni preprogi 1600 metrov nad morjem?

Spomnim se svojega prvega kolesarskega izleta na Veliko planino. Star sem bil 15 ali 16 let, vozil sem modrega Schwinna, ki ga je Dejan Kastelic prodal v legendarni trgovini v Tobačni. S Florijanom sva šla gor, mislim, da je imel tudi on Schwinna. Rdečega. To so bili še kromolibdenski okvirji, kot smo rekli. Šla sva iz Ljubljane, kot se spodobi za prave dedce. Brez denarja, kot se spodobi za mulce. Na vrhu je Florijan nekaj zamočil, preskočil je krmilo in pristal precej niže v eni od globeli, ostal cel, ne pa tudi zadnja zračnica. Ne samo, da nisva imela denarja, imela nisva niti zračnice. Niti telefona, tega takrat še ni bilo v vsakem žepu. Klasika. On je improviziral in šel počasi dol, jaz pa v Kamnik, kjer sem dobil zračnico v trgovini na Šutni – ne spomnim se, kateri – za zadnje tolarje ali pa morda na lepe oči, na posodo pa še tlačilko. In potem nazaj gor, skoraj do Črnivca. Mislim, da sem prevozil 120 kilometrov, kar je bilo največ dotlej.

Zanesljivost je kolesarjeva vrlina

Zdaj smo starejši in precej bolj pametni. S seboj tovorim zračnico ali dve in še flike, CO2-bombico in malo tlačilko. Ampak, še vedno smo šalabajzerji.

Ko sva šla z Blažem zadnjič na burger, sva se dobila »tam, na Dolgem mostu, kot zadnjič«, in se čakala na različnih koncih nepreglednega ovinka. Tokrat sva kraj srečanja definirala podrobneje, zapletlo pa se je pri času srečanja. Glede na to, da sem v okviru najtežje faze raziskave stradal četrti dan in zaradi tega, anksiozen kot le kaj, čez noč spal samo slabe štiri ure, sem neprijetni položaj sprejel precej umirjeno.

Je pa tudi res, da sem bil po dvanajstih urah kolesarjenja v zadnjih treh dneh motiviran za kolesarjenje približno toliko, kot profesionalni kolesar prvo jutro po Touru. Ampak, žepi tokrat niso bili prazni. Na jedilniku sem imel namreč tisti dan tudi sendvič z lososom, ki sem ga pobral med potjo v Črnuče. Tja se mi niti približno ni ljubilo po makadamski vpadnici ob Štajerski cesti, ampak sem šel kar čez mesto. Na poti sta me prehitela dva komjuterja.

V Kamnik vodita dve gravlerski transverzali. Tja sva šla po bližji varianti, torej čez Trzin in Mengeš, ves čas ob hribu, potem pa med koruzo na Mengeškem polju, Kamniško-Bistriškem polju ali kakorkoli že rečete tej obsežni ravnici. Tam je kar prijetno, ampak na tako dolgi turi, ki obeta pravo gorsko vzdušje, je skoraj nebodigatreba transfer. Ki pa ga je še vedno bolje opraviti s kolesom, kot z avtom.

Na Veliki planini je vetrovka vaša najboljša prijateljica

Asfalta je na tej trasi kar precej, nekje med Zdušo in Podjelšami pa sva odkrila tudi krajši kolovoz, ki je prijeten uvod pred vzponom na Gojzd, kot se v teh krajih reče Gozdu.

Na poti do tja so najprej Vodice in potem Brezje, ki so že tristo metrov nad ravnico. Cesta je tam še asfaltirana, a prometa praktično ni, glede na to, da tam živi le okoli sto duš. Na Gozd pa se bržkone mnogi raje vozijo skozi dolino Črne, po cesti, ki vodi na Črnivec.

Sledi precej dolg makadamski odsek, najprej še navzgor, kakšnih 800 metrov nad morjem pa se cesta celo malo spusti in smo že na Gozdu. Za to vasico ste, če ne prej, slišali ob vetrolomu leta 2008, katerega posledica so še vidne.

Ni bilo pretirane vročine, pravzaprav je bilo še kar hladno, Velika planina pa je imela sivo kapo, ki je sicer kar značilna za ta konec. Tudi meni se je že zgodilo, da sem šel gor, ko je bilo povsod sončno, na vrhu smo pa zmrzovali. Sem imel tokrat v žepu vetrovko, kot svetujem vsem kolesarjem? Seveda ne. V žepu sta bila samo sendvič in telefon.

Na klobaso po asfaltu?

Vožnja je potem razgibana, a bolj ali manj se cesta ves čas drži nadmorske višine okoli 800 metrov. Na desno se odcepi nekaj cest, ki se spustijo v Tuhinjsko dolino, na glavno proti Črnivcu pa se pride na predzadnji serpentini. Na naslednji se splača skrajšati pot proti Volovljeku skozi Kališe. Sploh, če so vam všeč strmi klanci.

Sendvič sem uničil, ko se je strmina proti Volovljeku unesla. Za nama sta bili dve uri vožnje, prava gravlerska veselica pa se je šele začela, ko sva na prelazu končno zapustila asfalt. Prometa zna biti tam poleti precej, planinci se pač želijo pripeljati čim bliže cilju. Ampak tokrat je bilo znosno in ker je očitno pred kratkim padlo nekaj dežja, se ni niti prašilo in zbit makadam je obetal tudi hiter spust.

Že dve leti se sicer govori, da naj bi cesto ravno zaradi oblakov prahu asfaltirali tja do Rakovih Ravni. To bi bila po svoje škoda, po drugi strani pa bi dobili cestni kolesarji nov izjemno dolg vzpon, občina pa dober razlog za podražitev parkirnine oziroma uporabo ceste – kar podpiram na vseh tistih cestah, kamor sodijo kolesarji in pohodniki bolj, kot avtomobili. Bi šel rad na pečenico z žganci in kislim zeljem po čim krajši poti? Plačaj! In ti bo oproščeno … Kakorkoli, midva sva si klobaso vsekakor zaslužila, a je nisva kupila.

Lažje se diha

Gravler, ki sva ga nad Volovljekom že skoraj dohitela, naju je očitno opazil in se odpeljal kot blisk, medtem ko sem jaz trpel zaradi vsesplošnega pomanjkanja energije, tako da sem bil le senca samega sebe in verjetno tudi bolj slab sogovornik. Kolega sva videla šele pred Zelenim robom, ko se je že spuščal v turistično naselje.

Pred Zelenim robom je ob poti simpatična lesena kočica, ki malo spominja na kiosk in tam se mi je kar milo storilo, ko sem z vajenim pogledom ošvrknil bogato prehransko ponudbo. V teh asketskih dneh bi moral kolesariti med medvedi nekje na Notranjskem, kjer ni ničesar, a se bojim, da bi jim postal hrana, potem ko bi se zaradi lakote spremenil v mrhovino.

Na Zelenem robu sem se razveselil nemotečega pogleda na kočo, ki so jo pred nekaj leti zastirale reklamne marele, jurček s ponudbo piva in celo plastična prenosna stranišča. Ne vem ali je nekdo končno sprejel odlok, da ta nesnaga nima česa početi na Veliki planini, ali pa je to ugodna posledica zmanjšanja turističnega obiska.

Morda se zaradi tega tudi krave počutijo kot gospodarice planin. Mati je s teletom zalegla kar sredi ceste in nič je ni motilo. Skratka, lažje se diha. Ne samo zaradi boljšega zraka in hladu. Tudi zato, ker je manj plastike.

Med stanovi

Nazaj sva šla po drugi strani, torej skozi pravljično Pastirsko naselje. Čezenj se je, ne priplazila, ampak privalila megla, brez katere v teh koncih ne gre. Digitalni prijatelj na krmilu je nameril najnižjo temperaturo 17 stopinj Celzija, malo je bilo res hladno, ne pa prehladno niti za človeka brez spodnje majice in vetrovke.

Zoprno je, da na Veliki planini stvari niso urejene za kolesarje. Določene stvari so prepovedane in to ima po svoje nek smisel. Sploh takrat, ko so na planinah množice turistov, ki pač hodijo – ali se vozijo s kolesi – na najboljše lokacije za instagramiranje. Vsekakor si je smiselno vzeti za Veliko planino kak dan dopusta med tednom, ko je vzdušje precej bolj sproščeno. Kakorkoli, Velika planina je brez dvoma med najboljšimi lokacijami za instagramiranje. Posipava se s pepelom. Ampak bila sva v službi medija, ki ga berete.

Tokrat je nekaj navdušencev celo navijalo. Kapelo Marije Snežne se je pa komaj videlo …

Divja jaga

Se spomnite dobrega, starega downhilla Divja jaga v Črni na Koroškem? Dobri časi so bili to … Tako bi pa lahko poimenoval tudi gravlerski spust z Velike planine, pravzaprav z Male planine. Začne se s precej razdrapano cesto, kjer sem že videl, kako bom z zadnjimi kapljami vsebine bidona spiral pesek iz ran. Ampak Blaž je skočil z bicikla precej bolj spretno kot zadnjič jaz, ki sploh nisem skočil, ampak z vso silo vžgal na komolec. Tehnično sploh ni padel.

Potem je utrjena cesta z Rakovih Ravni do Volovljeka. Guma je na rahlo vlažni podlagi prijela bolje, kot bi na asfaltu, in to je bil pravi užitek.

Na prelazu pa je pametno skreniti z asfalta desno in si skrajšati pot do Krivčevega po precej bolj simpatični gravlerski poti. Najprej se kar pade v globino, naklon je na začetku čez 20 odstotkov, precej globoko vsekana cesta pa spominja na bob stezo. Potem se strmina malo unese, ampak leti še vedno s precej nevarnimi hitrostmi. Dolgo, dolgo naravnost dol, potem kombinacija leve in desne serpentine. Pa spet naravnost in še dve taki kombinaciji.

Domov ob rekah

Ko sva prišla na cesto na Črnivec, bi lahko zavila tudi levo in nazaj na Gozd … ampak malo naprej je izvir, bidoni so bili prazni in nič nisva imela niti proti hitremu spustu po asfaltu. Malo naprej od Stahovice pa me je pa popadla norost, s katero očitno podzavestno zanikam težave, povezane s pomanjkanjem energije. In ta mehanizem je samodestruktiven. Naslonil sem se na krmilo in pohodil tiste štiri kilometre do Kamnika. Na smešno težkem gravel kolesu z 38-milimetrskimi plašči. Neznani trol, ki se mi posmehuje, ker držim krmilo pogosto za krivine, bi kar poskočil od trolovskega veselja in se mi anonimno posmehnil, ko bi videl, da simuliram pozicijo kronometrskega kolesa.

Samo enkrat sem šel na tem segmentu 25 sekund hitreje. Na Maratonu Alpe. V skupini.

Placeholder for image without alt

Menda sem si s tem zaslužil kavo, ki sva si jo privoščila v mestni kavarni z najpočasnejšo postrežbo v tem delu sveta, potem pa sva šla domov po, sicer ne najkrajši, a verjetno najbolj lagodni poti. Ob Kamniški Bistrici. Počasi, normalno, v sprehajalnem tempu, ob hladni reki. In malo tudi po novo odkriti stezi, utrjeni kot sam Chuck Norris.

In potem pri Šentjakobu za Savo. Ko sva bila že skoraj doma, sva se pa izgubila. In ne enkrat. Ampak samo enkrat sva rinila čez ščavje, kakršnega najdemo samo ob cestah, in skakala čez odbojno ograjo. V idiličnem okolju med avtocesto, mestno vpadnico, najdaljšo slovensko reko in z ogromnim oglasnim panojem za v teh krajih nezgrešljivo kuliso.

Še en dober dan. Pet ur kolesa. Po planu naj bi skuril 2667 kilokalorij. Pa sem jih še sto več. Še sreča, da se mi je v Stahovici odpeljalo.

 

Trasa: Ljubljana–Trzin–Mengeš–Kamnik–Podjelše–Vodice nad Kamnikom–Brezje nad Kamnikom–Gozd–Kališe–Volovljek–Marjanine njive–Zeleni rob–Velika planina–Mala planina–Volovljek–Krivčevo–Črna pri Kamniku–Stahovica–Kamnik–Radomlje–Domžale–Pšata–Šentjakob–Ljubljana
Razdalja: 111 km
Višinska razlika: 1730 m
STRAVA

Komentarji

MatoMatt
14. 8. 2020 23:25:13

Vsa čast in globok poklon vajinim nogam!

Matej Zalar
15. 8. 2020 10:16:32

Hvala. Ko je glava neumna, zmorejo noge marsikaj.

fiti38
15. 8. 2020 20:06:21

Konkretna in lepa tura! Mimogrede, kateri čevlji so to?

Matej Zalar
16. 8. 2020 11:00:57

Vittoria Tierra.

Pa3cio
20. 8. 2020 10:32:27

Bravo. Namesto po asfaltu na Volovjek bi lahko šli okrog Kašne planine. Makadamska cesta se odcepi nasproti gostilne na Črnivcu in vas v širokem loku pripelje na Volovjek.

Matej Zalar
20. 8. 2020 17:52:12

Odlično! Hvala.

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.