Prizemljitev

Malo sem še predebel, ampak noga je očitno boljša kot lani. Grebenček mi je rasel. Potem me je ta krasen šport trdo prizemljil. Dobesedno. To je izpoved možakarja, ki ni več mlad.

Dobro se mi je zdelo, da nikoli ne padem. Že v redu, pred leti se mi je zgodilo, a obakrat je bila kriva druga oseba. Enkrat zelo stara teta in drugič zelo pijan stric. Odnesel sem jo brez težjih posledic. Potem sem začel gravlat, kar je precej bolj varno, saj druga oseba skoraj ne more povzročiti nesreče. Kar dobro se znam peljati, a sem lani dvakrat padel, obakrat po neumnem. Prvič sem se spuščal počasi in ob tem pozabil, da je tudi to nevarno Drugič je bilo bolj po neumnem. Za znanost sem trpel hudo pomanjkanje energije, tako hudo, da je bila na težki preizkušnji tudi koordinacija. Prejšnji teden pa sem se na nedeljskem izletu razmontiral iz gole objestnosti. To mi je dalo misliti.

Kolo pomlajuje

Nikoli več ne bom državni prvak, to si upam trditi. Za to sem enostavno premalo ambiciozen. Sem pa dovolj zagnan za dokazovanje pred samim seboj. V zakotjih širnega slovenskega gravlerskega ozemlja se kdaj pa kdaj tudi okronam. Ti dosežki vzbudijo več hvale, kot si zaslužijo glede na šibko gravlersko konkurenco in dejstvo, da rezultati v tej rekreativni disciplini sploh niso pomembni. Bolj kot pohvale, zaradi katerih mi je malo nerodno, mi godi zavedanje, da nisem tako zanič, kot bi lahko bil nekoč perspektivni kolesar, ki se je prvič upokojil pri 22-ih letih, in ga poklicna upokojitev čaka menda že čez kakih trideset let.

Včasih sem bil prepričan, da 45-letnikom, ki nosijo po mestu pisane trenirke in zelena sončna očala ter potencialno pod roko držijo dvajset let mlajše dekle, nekaj manjka. S približevanjem tej starosti pa ugotavljam, da niti ne gre za patologijo. Prehiti nas čas.

Kdor resno telovadi in se prehranjuje zdravo, je lahko pri 41-ih letih še vedno četrti na klasiki Liege–Bastogne–Liege. Podobno se na bistveno nižjih ravneh dogaja masterjem B in C, ki se lagodno vozijo z dvajset let mlajšimi od sebe. Pohvalite takega sivobradega plešca! To je tisto, kar potrebuje v svojem življenju.

Pohvala ga bodri med vsemi mogočimi streznitvami, ki se mu dogajajo, ko izstopi iz tistega svojega sveta, ki ga obvladuje kolikor toliko dobro. Recimo, da v svojem mehurčku veljaš za soliden material. Na Stravi te hvalijo, na Instagramu tvoje fotografije všečka mladina. Greš na izlet. Čez planoto priletiš v Cerknico kot bog in batina. Ustaviš se v kavarni. Naročiš kavo. V oči ti pade simpatična natakarica, ki se šele poslavlja od najstniških let.

V naslednjem trenutku se zaveš, da jo zanimaš prav toliko, kot jo zanimajo gume na starem avtu, ki je parkiran deset metrov stran. Ne da bi karkoli pričakoval od nje, a odsotnost vseh signalov, ki bi nakazovali njeno vsaj minimalno zanimanje za kaj drugega kot pet evrov na uro, razkrijejo neizbežno. Prijazna je sicer brez pretirane vljudnosti, s katero bi dajala vedeti, da si zanjo star stric, a ne pogleda nikamor drugam, kot v oči. Pred njo sedi človek s pravkar pristriženo brado, v ozkih cunjah in s po njegovem mnenju osupljivim parom nog, ampak ona ni v tem mehurčku. Samo od tvoje diskretnosti je odvisno, ali te ne bo imela za starega pokvarjenca. Tiho bodi! Daj ji velikodušno napitnino. Ker od tebe ne potrebuje ničesar drugega. Vsak, še tako nedolžen štos, bo izpadel bolj butasto kot kolesar, ki v cilju prezgodaj dvigne roke.

Bum (psihično)!

Kakšno zvezo ima to s kolesarjenjem? Ne vem. Take stvari opazim med kolesarjenjem. Profesionalni odnos devetnajstletne natakarice me je v dani situaciji tako zabaval, da sem se začel smejat in zaradi tega izpadel kot kolesar, ki v cilju prezgodaj dvigne roke. Potem sem šel naprej, spet v gozd.

Po mrzli prhi v kavarni sem se domov grede ogrel s tremi ali štirimi kronami ter užival večer v soju slave, ki jo je s kudosi utemeljilo 119 sledilcev.

Kar bizarno … ampak, odpustite mi, vsak čas bom star 38 let. In še vedno nisem nič drugačen kot vi: na Stravi nisem zato, da bi nabiral kudose in krone.

V nedeljo sem bil spet poln elana. Opažam sicer, da po dolgih vožnjah dalj časa prihajam k sebi. Kar nekaj treznega razmisleka je bilo potrebnega za ugotavitev, da je po sedmih urah v sivi do rdeči coni to precej normalno. Tudi zato sem se vozil v soboto kakšno uro manj in bolj zmerno, zato da bi se imel dobro tudi v nedeljo, ne kot teden prej, ko sem se po orkanski soboti vozil v nedeljo okoli Ljubljane kot betežno govedo.

Tokrat je letelo.

Bum (fizično)!

Spet ta občutek, ko gre po razgibanem terenu samo od sebe od 25 do 40 kilometrov na uro. Morda podzavestno kolesarim zato, da se počutim mlajšega in prav gotovo tudi zato, da se mi v tem svetu ne zmeša, ampak tako veliko sem na kolesu tudi zato, da lahko doživim te občutke, ki so mogoči samo ob zgledni formi.

Preletel sem še zadnji klanec in do Ljubljanskega barja me je čakal bolj ali manj samo še spust. Precej strmih odsekov in precej globokega šodra. Nadzorovano sem drsel, dokler nisem pridrsel na malo globlji pesek, iz katerega ni bilo rešitve, obupani poskus obračanja krmila v drugo smer pa me je izstrelil, tako da sva šla s kolesom vsaksebi. Poleteti sem moral v slogu supermana, z levo roko naprej, preden sem se zavalil na hrbet in se zagledal v modro nebo. Števec je nazadnje zabeležil hitrost 38,9 km/h.

Desna ročka se je obrnila za kakšnih 40 stopinj navznoter, menjalnik je za silo deloval, sedeža kot po čudežu nisem opraskal, stanje podlakti pa je dajalo klavrn vtis. Vdeti je bila, kot da sem zapeljal čez mino. Malo naprej sem naletel na korito s postano vodo, a sem si umil le dlani, nisem pa tudi spiral rane.

Počutil sem se kot idiot. In občutek me ni varal.

Še vedno smo otroci

Trmasto sem izvedel izlet do konca, kot sem si ga zamislil, seveda v ponižnem ritmu. Med potjo sem opazoval okrvavljeno koleno in si rekel, da se to za take strice ne spodobi. Potolčena kolena so za predšolske otroke. Prepričan sem, da smo to takrat prenašali, morda ne tako dostojanstveno, sicer pa dosti bolje kot zdaj, ko dajemo vtis, da smo čvrsti kot jeklo. Vraga, niti solze nisem potočil, čeprav je bilo vse skupaj res žalostno.

Na bencinski črpalki sem uporabil stranišče, ki je nekaj časa spominjalo na srednje snažno klavnico, in na koncu uporabil razkužilo, ki verjetno ni namenjeno razkuževanju zevajočih ran. Česa takega pa še ne. Nekdo me je videl, ko sem se zvijal v silnih mukah. Oči je v grozi izbuljil verjetno še bolj kot jaz.

Doma sem moral izbezati iz mesa še nekaj kamenčkov in sploh eden se je zaril tako globoko, da sem moral s ščipalcem za nohte – pinceta je pri meni doma toliko, kot ženska – izvesti manjši operacijski poseg. Kot eden in edini! Žal nisem imel pri roki sukanca.

 

Obenem pa je po svoje dober občutek, da se nam še vedno dogajajo enake neumnosti kot otročadi. Navsezadnje mi je nekoč, preden sem šel na kolo s prijateljem, ena rekla s povsem resnim obrazom: »Pa lepo se igrajta!« … in ne se kregat.

Ta šport te vedno znova pomlajuje. Telesno in duševno. K sreči te zna tudi prizemljiti. Kar je včasih še bolj koristno.

Komentarji

Kosmatinc
2. 5. 2021 07:50:49

/"Kdor resno telovadi in se prehranjuje zdravo, je lahko pri 41-ih letih še vedno četrti na klasiki Liege–Bastogne–Liege. Podobno se na bistveno nižjih ravneh dogaja masterjem B in C, ki se lagodno vozijo z dvajset let mlajšimi od sebe. Pohvalite takega sivobradega plešca! To je tisto, kar potrebuje v svojem življenju."/

Včeraj. Sobota. Namenjen iz spodnjega gorenjskega konca v zgornjega. V Radovljici se iz stranske ceste pred mano priključi na glavno. Pinarello v barvah Team Sky-ja, dres na katerem je pisalo nekaj v zvezi z Mallorco, nabita meča in sivi lasje, ki so mu uhajali izpod čelade.

Dober tempo je ubiral. Priključim. Zavije mimo Šobca proti Bledu. Po klancu dol spusti. Se vidi, da je na domačem terenu. V klančku za mostom čez Savo rahlo upočasni. Dohitim ga, ga pozdravim in v svojem tempu odgonim tisto vzpetino. Po malem že kalkuliram, kam bi lahko ta kerlc zavil, ali na Pokljuko ali v Bohinj. Če bi izbral tisto drugo, bi bil kompanije prav vesel. Pri Union hotelčku opravim nujen klic. On se odpelje mimo. Da mi ne uide, se poženem za njim. Pri pletnarjih ga vprašam o namenu in destinaciji. "Bohinj." Super. Potem greva lahko skupaj ... In sva šla. Na Beli kratka debata o Marjanu Manfredi in zlati generaciji alpinistov, potem sva utihnila in začela poganjat.

Bohinjska Bistrica. Ker sem se imel namen na kratko posloviti od ene super sončka starega 95 let in je to terjalo kratek postanek ter ločitev poti, se ustavim in zahvalim za družbo. On pa meni za rezanje zraka. Pa mu rečem, da mi je bilo v čast in da je to najmanj kar lahko naredim, ker če bom jaz pol tak v njegovih letih, bom lahko samo vesel. Odvrne mi, da je letos dopolnil 66 !!! let. Uau! In tip je bp držal. Verjetno se zadaj niti dobro prešvical ni, medtem ko sem med vožnjo sam pri sebi premišljeval, zakaj zaboga kurim vse šibice naenkrat, če pa jih bom kasneje potreboval še za Soriško in Jošta. Ampak občutek sem dobil, da bo vse, kar bom dal od sebe, zanj prepočasi. In potem sem stiskal zobe.

Ob izrazu iskrenega občudovanja (gospod mi je lahko zgolj v zgled), se posloviva in ubereva vsak v svoje konce. Naključno srečanje in delitev kosa poti z osebo, ki ti preprosto polepša dan. Čelado dol pred takimi.

Čeprav je bilo potem na zadnjem klancu Jošta za gostilno na programu poganjanje na kvadrat, ker je najin skupni predhodni vlakec izstavil račun, bi se mi zdelo škoda, če si ne bi dala duška in si prepihala ventilov. Na koncu se mi je zazdelo, da je bil tudi on tega vesel. Iskrice v očeh so povedale svoje.

Hvala neznanemu kolesarju, za piko na i lepemu dnevu.

Zmago1
3. 5. 2021 07:28:42

Ja glej da si dober pri 20kkm/leto niti ni tako čudno,..bilo bi če ne bi bil :)
Za kelnarce si mogoče pomislil da te brada naredi 15 let starejšega? in kako si to predstavljaš sploh gledat kelnarce ob novi punci in to še objavit? Da ne bo potem spet jok in stok ko/če bo noga padla :)
Kar se pa padca tiče te pa nič ne obsojam, kdor je veliko na kolesu se to pač zgodi,...lahko še toliko paziš se verjetnost nesreče veča s št. km,....upam da ti ne pusti kakih posledic-želim ti hitro okrevanje. Edino pri svojih letih bi že lah vedel da dirka se gor,...ne pa dol :)
lp, Z

Matej Zalar
4. 5. 2021 11:06:51

Dol sem konkurenčen najboljšim, gor pa ne več.

miran
3. 5. 2021 09:02:17

Lansko leto enkrat sem se en kos poti pelal zraven strica okol 65. Takega, ki ga je sama kita in je bil že na začetku sezone bolj zagorel kot jaz avgusta. Mi je razložil, da nekje do 50. leta gre še kar na istem nivoju, potem pa samo še strmo navzdol. Pa da ga je želja po hitrosti tudi minila, ko se je enkrat konkretno skeglal in potem dobil umeten kolk. Da se zdaj vozi samo še 30-32 na uro povprečno. Sem mu bil hvaležen za njegove modrosti, ko je odvil na drugo cesto, pa še bolj. :)))

miran
3. 5. 2021 09:02:31

ledvica
5. 5. 2021 07:02:40

Matej, please no, don't do it again. ;) ce si rani razkuzis z razkuzilom za roke je skor tko kot da bi si rano za malo zakuril. Drugic pojdi sam na pistolo z vodo in kar se da speri. Ce te je strah, daj na rano raje malo mila iz wc-ja. Tvoja zvesta, pre-mnogokrat potolcena in prepraskana bralka. ❤️

ledvica
5. 5. 2021 07:02:51

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.