Odličen dan na kolesu in za tipkovnico

Testiranje. Pet ur kolesa. Dvakrat na Slivnico. In še kolumno je treba napisati. Bere se kot opis idealnega dne. Saj tudi je.

Pixabay

K sreči smo sproščen medij, s kolumno namreč divje zamujam, a dvomim, da me bodo zaradi tega kolegi gnjavili. In še to bo, kot se je izkazalo med pisanjem, bolj dnevniški zapis, kot kolumna. Pišem brutalno utrujen, potem ko sem bil na kolesu dobrih pet ur, od tega eno uro globoko v rdečem in lep čas v oranžnem, že dopoldne pa sem z masko na obrazu telo na trenažerju pognal na rob. Nekaj let nazaj sem mislil, da mi tega ne bo treba nikoli več, ampak nekaj let nazaj sem mislil marsikaj. Mislil sem, da ne bom več kolesaril, če bo temperatura pod deset stopinj. Letos sem opravil s Festive 500. Letošnja zima je bila topla, razen v dneh, ko poteka Festive 500.

Bom videl kaj lahko naredim

Vse se je začelo pred nekaj tedni, na nedolžni kofe rundi, ko mi je sosed omenil raziskavo na Fakulteti za šport in jo potem omenil še enkrat in še enkrat … dokler nisem rekel, jasno, z veseljem, čeprav mi je bilo že v tistem trenutku žal. Na Rundi bom o tem še pisal, ampak, na kratko: v naslednjih tednih in mesecih bom trpel energijski deficit ali, naravnost povedano, lakoto.

Ne zato, ker bi udeležencem omejevali količino hrane, to naj bi bilo namreč nehumano, ampak ker nam bodo ob enaki količini hrane povečevali količino aktivnosti – kar naj ne bi bilo nehumano – in nam verjeli, da skrivaj ne jemo več, kot v tednu nič, ko smo določili normalno stanje. Že v tednu nič sem bil kar naprej lačen.

Nadaljevalo se je s Petrovo napovedjo everestanja na Slivnico. Z leti sem se navadil, da ne obljubim preveč in v zvezi z udeležbo na tem simpatičnem dogodku sem tako v klasični obrtniški maniri izrazil zgolj upanje, da mi bo uspelo priti.

No, datum prvega stopnjevanega obremenilnega testa je sovpadel z everestanjem, kar se mi je zdelo zagatno, ne pa tudi Petru Veselu, ki je trdil, da ni to zame nič takega, da enostavno moram priti na Veseli everesting in pokazati iz kakšnega testa sem. »Bom videl kaj lahko naredim.«

Pred dirko še dve uri v sivi coni

Po testiranju nimam razloga za sram, odrezal sem se nad svojimi pričakovanji in to mi je dalo zagona za izlet na Slivnico.

Samo Rauter

A žal je odpadlo kosilo. Veste, dobro je imeti rezervno plinsko jeklenko, a jaz tega nimam, saj jo fantje pripeljejo v Ljubljani na dom skoraj hitreje, kot bi jo zamenjal sam. Tokrat pa res nisem imel časa. In nisem imel niti električne kuhalne plošče – zanimivo, stane manj kot jeklenka –, ki naj bi mi služila kot rezerva za te primere. Mislim, da je ne bom kupil nikoli, to je pač ena mojih bolj opaznih lastnosti – nekaterih stvari ne naredim nikoli. Nikoli na primer ne bom odrezal krmilne cevi vilic.

Pojedel sem, kar se je našlo in se mi je zdelo, da mi bo koristilo: ostanke skute, dve banani in krajec kruha z marmelado. Ob kavi v skoraj domači kavarni sem si privoščil še zadnji rogljič. Potem sem šel za pet ur na kolo.

Seveda, v Cerknico bi šel lahko z avtom in se delal, da sem vseeno kolesar, ampak tega ne bi naredil niti, če bi imel avto – in zaradi tega avta nimam. Lahko bi šel tudi z vlakom v eno smer, a imajo Slovenske železnice genialen vozni red, po katerem je mogoče s kolesom na Rakek potovati ali ob šestih zjutraj ali ob 15.45, vmes pa ne. Nazaj v Ljubljano pa vlak odpelje šele ob 20.54.

Da ne bi pod Slivnico prispel preveč svež, se je tudi tokrat proti meni zarotil veter. Potolažila me je šele časovnica na Stravi, ki je razkrila, da so se danes množice kolesarjev valile na krepko več kot tristo kilometrov dolgi poti od Hodoša do morja. Vedno me presenetijo. Ko se mi zdi, da nihče ne more biti bolj nor kot sem jaz … so tam Peter Vesel, ki se vozi gor in dol po Slivnici, in množice, ki ure in ure klatijo v nasprotni veter.

Bodimo malo osladni

Bil sem na Slivnici. Dvakrat. Tako, da sem z drugim vzponom opravil malo pred šesto, kot so velela navodila. Trpel sem kot žival. Pospremil Petra v zaključku njegovega pred- predzadnjega vzpona. Pojedel pri lovski koči golaž, ki mu z lahkoto podelim okroglo desetko. Se vzdržal medice. Zavrnil tudi Robertovo prijazno ponudbo, da me odpelje domov. Potem zmrzoval na spustu. Neusmiljeno norel po najhitrejši poti domov, da bi danes še nekaj napisal. Peljal psa na sprehod in pojedel dve kepi sladoleda. In se usedel za računalnik.

Rad imam ta poklic. Ampak že dolgo ni več nujno (mar je sploh kdaj bilo?), da tisti, ki pišejo o kolesarstvu, tudi živijo kolesarsko.

Če hočem kdaj pisati o obremenitvah na stopnjevanem testu, ga je dobro od časa do časa občutiti. Če naj pišem o everestanju … ne, tega ne bom naredil nikoli – glej stavek o tem, da nikoli ne bom kolesaril v mrazu.

No, k sreči nam na Rundi to uspeva in za to sem, naj se sliši še tako osladno, hvaležen. Če kakšna kolumna zaradi tega zamudi ali pa je butasta, je to še vedno bolje, kot če bi blefirali.

Komentarji

dejan_mtb
15. 6. 2020 09:32:15

Lahko ti je žal za medico in beli špricer.

Matej Zalar
15. 6. 2020 22:04:13

Žal mi je, ampak, kaj češ ... preveč sem zagnan.

speglan makadam
16. 6. 2020 09:40:42

Ne verjamem, da nikoli ne boš šel Everestat, niti da se ne boš prevalil od Hodoša do Pirana :-)

Matej Zalar
16. 6. 2020 16:13:54

Tudi jaz ne verjamem :)

Za komentiranje se prijavi

Nov uporabnik?Ustvari račun.