Adidas Velosamba je 70 let stara novost

Adidas Velosamba pravzaprav niso kolesarski čevlji, ampak copati z malo tršim podplatom in blokeji. Samba je sicer stara že več kot sedemdeset let in od leta 1949 naj bi jih prodali 35 milijonov. Za kolesarsko različico so učvrstili podplat z najlonskim vložkom v srednjem podplatu, izrezali zunanji podplat, ki sprejme bloke z dvema vijakoma, in dodali svetlobo odbojni material. Bi bilo lahko še bolj preprosto? Niti ne. Za Velosambo, ki je na voljo v štirih barvah (črna, kremna, rumena in modra), vam bodo vzeli 120 evrov.

Adidasov cestni čevelj – hladno

Ko je lani Adidas predstavil šprinterice za cestno kolesarjenje in jih poimenoval kar The Road Shoe, kolesarski svet ni padel dol. Težko bi se strinjali, da so njihove šprinterice srednjega cenovnega razreda za 150 evrov videti dobro. Pravzaprav spominjajo na nogometne čevlje.

Izjava, da je The Road Shoe namenjen čedalje večji generaciji mladih kolesarjev, ki si ne prizadevajo samo za rezultat, ampak jih vodijo želja po pustolovščinah, zdrav življenjski slog in gibanje na trajnosten in prilagodljiv način, se je brala kot opravičilo.

Zgornji del je iz tkanega materiala, a ni videti niti pol tako dobro kot Girova Empire E70 Knit in cenovno bolj primerljivi Republic R Knit. Bistveni marketinški poudarek je bil na dejstvu, da sta zgornji del in podplat iz recikliranih materialov.

Imenitno, ampak od znamke, ki je v sedemdesetih letih obuvala Eddyja Merckxa, smo pričakovali več, sploh ker je Adidas že leta 2011 za 25 milijonov dolarjev kupil ameriški Five Ten. Še vedno si lahko zlahka predstavljamo, da bo Adidas prej ali slej udaril s premiumskim kolesarskim čevljem.

Adidasov urbani čevelj – vroče

Skratka, občutek imam, da so z The Road Shoe ustrelili mimo tarče. Z Velosambo pa so zadeli v črno in ponudili tisto, kar pravzaprav še ne obstaja. Odgovorili so na vprašanje »kakšne kolesarske čevlje kupiti, če vsak dan kolesarim v službo 10 kilometrov daleč in želim potem v njih udobno preživeti delovnik ter vmes skočiti peš na malico«. Prav dobro se seveda hodi tudi z gorskokolesarskimi čevlji, ampak kdo se želi hoditi po mestu premikati s čevlji z ježki ali zapirali Boa?

Očitek, da takih čevljev v resnici ne potrebujemo nujno, vsebuje zrno soli: če se s flat pedali dirka na resnih progah, se bomo menda tudi čez mesto pripeljali z običajnimi supergami. Ampak, kdor jih ne potrebuje, jih ne bo kupil. Tistih, ki o njih razmišljajo, pa nima smisla prepričevati, da so nori. Če bi s kolesom razvažal pice, bi jih verjetno naročil že včeraj. Črne. Številko 42. Verjetno ni pripadnika generacije X, ki ne bi vedel, katero Adidasovo številko nosi.

Kolesarska moda? Dolgčas.

The Road Shoe gor ali dol – dobro je, da v kolesarstvo vstopajo znamke, ki doslej niso imele nobene zveze s kolesarstvom. Ali pa je niso imele zadnjih 15 let, kot Adidas. Bodimo pošteni: odkar so začeli gorski kolesarji nositi široke hlače, nismo v kolesarski modi videli nobenih resnih sprememb. O tem sem se pred časom pogovarjal s Haidy.

Seveda, materiali so se izboljšali in zdaj lahko dejansko kolesarimo udobno tudi pozimi. V smislu mode pa so se stvari premikale le malenkostno. Na resnih modnih revijah oblačijo fotomodele v hot doge in iz njih delajo pajace še na sto različnih načinov – in ne trdim, da je to prav ali normalno. Ampak v kolesarstvu so se v zadnjih dvajsetih letih samo podaljšale nogavice, hlačnice in rokavi, majice so ožje in barvne kombinacije so včasih celo elegantne.

Oh, kaj pa Rapha, boste rekli. V nekaj letih se je uveljavila kot znamka, ki je tako rekoč spremenila dojemanje športa. In ga je po svoje res. Ustanovitelj Simon Mottram, strokovnjak za znamčenje – kot se po slovensko reče brandingu, če še niste vedeli – je razumel, da je kolesarjenje življenjski slog in kupce uspel prepričati, da gre za butično znamko, kar je seveda na začetku tudi bila. Z Rapho je postalo kolesarjenje bolj kul in po svoje, to je nujen odvod, je vzcvetel tudi kolesarki snobizem.

Ampak, z vidika kolesarke mode ni v resnici Rapha ponudila ničesar novega, kar bi odločilno vplivalo na modo. Niti v sodelovanju s Paulom Smithom ne.

Ne trdim, da je to narobe

Kje pa, po duši sem tradicionalist, sploh ko gre za kolesarstvo. Držim se pravil. Flanelaste srajce za gravlanje? Dobro, morda je to nekaj novega – ampak lani na 200 gravlerskih vožnjah nisem niti enkrat oblekel srajce. Hlače s stranskimi žepi? Je to nova moda? Ne, to je nov fičer. Kolesarstvo poganjajo fičerji.

Ampak, svet se spreminja. Dojemanje kolesarjenja se spreminja. In s tem se spreminjajo tudi potrebe kolesarjev. Izhajam iz tekmovalnega kolesarskega sveta, zato se bom verjetno vedno vozil kot tekmovalec. Tisti, ki niso nikoli dirkali, in v ta šport vstopa čedalje več takšnih, pa razmišljajo o tem športu pri drugače. Tina Žarki kolesari z allstarkami. Damijan Hočevar se ne bo spravil z BMX-a.

Mnogi kolesarstva sploh ne dojemajo kot šport. Malo jim je mar za toge karbonske podplate na šprintericah za 400 evrov. Zato ne bom presenečen, če bo Velosambo kdo s seboj prinesel na spining – tudi notranjemu kolesarjenju je namreč namenjena Velosamba, pravijo pri Adidasu, pa če se zdi to nam, vernim kolesarjem, še tako bizarno.

Zato so Adidasovi komjuterski čevlji, preprosti kot so, korak v pravo smer.

Čakam še na urbano čelado, ki ne bo skušala biti aerodinamična, lahka, zračna ali vse našteto, in ki ne bo spominjala na otroško čelado.